MRI, MIK in Marina

Aktualno je, da zasebne medicinske klinike uporabljajo spoznanja komplementarne in tradicionalne medicine, da privabijo dodatne stranke. Nimajo etičnih zadržkov, da ne poznajo področja. Vzamejo le tržno privlačne segmente alternative, da bi prikrili tisti v nebo vpijoči primanjkljaj uradne medicine pri kroničnih boleznih – celostni pristop in preseganje delitve na telo in duševnost. Kajti »psihosomatske« težave prevzamejo kolegi s psihiatrije in s tem se možnost medikalizacije vseh duševnih stanj znatno poveča. Občutljivost je deležna zdravljenja, brezkompromisni kapitalizem pa ne.

MRI je kratica za magnetno resonanco. Nekaj kar zelo natančno posname stanje naših možganov, a ne, kar je v njih vsebinskega. Če imamo radi sladoled, Čajkovsega ali iranske preproge? MRI je prevod naslova koprodukcijskega filma, ki se dogaja v večetnični vasi v Romuniji. Govorijo romunsko, madžarsko, nemško, tudi francosko. Zgodba nas vsrka v blatnost vaških intrig in sovraštva do treh Šrilančanov, ki pridejo delat v tovarno kruha k njim, ki so »bogu za hrbtom«. Domačini namreč ne želijo delati za minimalno plačo. Končno Romuni, ki jih množično izkoriščajo v Zahodni Evropi lahko pokažejo ves gnev in srd do globalizacije in svojo evropsko premoč nad tremi »Indijčki«, ki zmrzujejo v Transilvaniji. Film je celosten v patologiji družbenih, družinskih, ekonomskih in čustvenih odnosov. Varanje, streljanje, rasizem zavit v celofan krščanstva, mačizem in vsa beda posttranzicijskega komunizma se razgali v vprašanju, zakaj župan ni prenovil kanalizacije v vasi, ampak je raje uredil še en park, ki ga obkroženi z gozdovi in propadlimi strupenimi rudniki, ne potrebujejo. Odgovor župana je bil: »Samo parki so bili na EU razpisu.« Šrilančane so zaposliti tudi samo zato, da bi pridobili dodatna EU sredstva v tovarni. Bolj, ko se »celostno« želi romunska vas integrirati v EU, bolj poglablja krivičnost.

Vas je podoba propada, ker moški odhajajo na delo v Nemčijo, kjer veljajo za »cigane« (lastne Cigane so iz vasi izgnali), v kraju ostajajo bolni starejši, izmučene ženske in otroci kot ujetniki. Edino, kar v svoji bedi in pozabljenosti romunski vaščani storijo, je, da ne želijo kupovati kruha, zato ker se ga z rokami dotikajo Šrilančani. Še je nekdo pod njimi! Večkrat v filmu vidimo MRI slike glave. Ničesar pa, kaj je v teh glavah, razen senc. Od kod so te sence in kam se vračajo? Kaj pomeni bolezen, ki se na MRI sliki kaže kot senca, v odnosih pa kot laži, zaprto srce in divje zanikanje odgovornosti. Vseh do vsega.

MIK Celje je slovenska blagovna znamka, ki je v teh dneh zaradi nenadne smrti izgubila direktorja. Podjetje ima najvišje evropske standarde kakovosti. Njihova dejavnost zajema več kot 300 zaposlenih. Podjetje posluje z dobičkom. Po smrti direktorja se je na družbenih omrežjih usul plaz kritik na zaposlovalce, na direktorja. Po branju nekaterih odzivov je možno sklepati, da bi bilo najbolje, da se vse proizvodnje v Sloveniji zaprejo, ker direktorji zaslužijo več kot delavci. Ponovno zgolj slika senc v glavi, ki vidi samo svojo pot in svoje koristi? Najbolje, da vse uvažamo iz Kitajske? Ali naj direktor še sam dela v proizvodnji in se vozi z 20 let starim Fiatom? Morda ga bodo delavci pomilovali? Si želimo porazdelitve odgovornosti kot v samoupravnem socializmu? Kaj smo storili za to? Ali zgolj malce pljunemo čez ramo in sence spreletavajo naše misli in čustva: »Prav mu je, direktorju!« Komu je prav in kaj? Kako se bo odvijal razvoj Slovenije s tem, da mislimo, da smo tako visoko, da se nas nič ne dotakne ali tako nizko, da nam je vseeno za vse.

Za grande finale je tu odmev nedavnega obiska mednarodne zvezde sodobne umetnosti Marine Abramović v Sloveniji. Nepriljubljene v  očeh dela javnosti in oboževane ikone sledilcev sodobne umetnosti. Abramovićeva se suka v elitnih krogih mednarodne politike in šov biznisa, ki pridejo gledati njo ne ona njih. Ker so v zadnjih nekaj letih, kot gnijoča podtalnica udarile na dan podrobnosti perverznosti zabav političnih krogov in zveznikov - poimensko, orgije, droge, nasilje ... stalnica blaznosti, ki pride, ko človek slep od opoja moči postane objesten mučitelj. Razvpita umetnica se je zaradi objave vsebine e-maila (Wikileaks - Podesta) začela povezovati ne le s posledicami, ampak tudi vzroki tovrstnih zabav. CIA ve, mi ne.

Abramovićeva je pred desetletji drgnila kosti na Beneškem bienalu sodobne umetnosti. V drugem svojem projektu je mešala spermo in kri ( na to se nanaša korespondenca z Wikileaks), nato priredila pojedino, ki je imela pridih kanibalizma. Odmev je bil: »Žre otroke, kot tisti, s katerimi se druži!«

Povsem osebno mi je tovrstna smer sodobne umetnosti odbijajoča, etično sporna. Vprašljiva je tudi njena umestitev v industrijo festivalov in kanaliziranje denarja s strani milijarderjev.

Najbolj ponižujoče in duha ubijajoče je zame spoznanje, da Marina Abramović je sodobna umetnica par excellence. Klikanje na milijone, na tisoče pornografskih strani na spletu vsako sekundo dneva in leta, je ubijanje duše in mešanje sperme in krvi v neprebavljivo in izprijeno realnost. Zato njen performans ni nič v primerjavi s tem! Še kaplja v oceanu ni! Njeno drgnjenje smrdečih kosti je kot utripanje s trepalnicami ob genocidu počasi umirajočih otrok v Gazi, visoko tehnološke uprizoritve vojno industrijske panoge, ki ima znatno večji znesek kot muzej MOMA, kjer so Abramovićevi zrli v oči obiskovalci. In kanibalistična pojedina? To je stalnica, naj gre za romunsko ali slovensko vas, morda britansko ali švedsko. Ni diskriminacije! Stalnica je žretje drugih s slabimi nameni, zavistjo, privoščljivostjo in zaprtim srcem. Z žličko. Počasi. Vsa leta in leta za nasmeški narejene prijaznosti. Ena izmed najbolj odvratnih podob je tudi »umetniški portret« Abramovićeve, ki drži okrvavljeno glavo kozla v rokah, za kar si je prislužila oznako »satanistke«. Morda je res. Koliko je krvi na rokah povprečne družine, ki poje na leto dele zajcev, piščancev, puranov, rib, praščičev, teličkov, žrebičkov, bikcev in krav? Okrvavljene roke si obrišejo, preden se kulturno usedejo za mizo.

Če želimo gledati na svoje zdravje celostno, ali na razvoj posamezne vasi ali kraja, podjetja, ni prijetno uzreti brezno, ki ga odslikava najbolj zaželena ali najbolj nezaželena umetnica Abramovićeva.

Ničesar od umetniškega opusa Abramovićeve, niti majhnega koščka fotografije, ne bi želela imeti doma, kakor mi ni pri srcu imeti trupla mrtvih živali v hladilniku ali kože transilvanskega medveda na tleh. Na srečo lahko jem kaj drugega in uporabljam odeje. MRI slike so včasih nujno potrebne kakor celostna interpretacija našega zdravja. MIK okna bi imela doma. Ustanovitelja in direktorja nisem poznala, ničesar ne vem o njem, razen, da so okna delujoča.

Tudi pri tako nujni in funkcionalni, družbeno in etično nesporni proizvodnji, kot so okna, so vedno sence. Z njimi živimo, ker ne naredimo ničesar, ko razkosane otroke v Gazi dnevno spravljajo v vreče in jih oddajajo družinam. Otroci so le zmes kosti in krvi. Ta satanizem nima obraza Abramovićeve, ker je v njem obraz nas vseh.

Kaj imajo skupnega MIK, MRI in Marina? Za razumevanje našega zdravja, sebe, potrebujemo tako sodobno medicino kot komplementarni vpogled. Nismo le MRI slika, smo duša v telesu. Potrebujemo podjetja, kot je MIK in lastno proizvodnjo. Zakaj je potreben pogled na kup kosti? Da preverimo, če imamo morda kakšne tudi doma. Najbolj uničujoča iluzija je verjetno, da se naše sence ne združujejo v veliko temačno silo in da naše sonce ne zmore zasijati v dobro vseh. Cena tega je previsoka za čisto vsakega izmed nas.