TUDI VI NE GOVORITE S POLOVICO SORODSTVA?

Z dimnih signalov smo prešli na pametne telefone. Odnosi stagnirajo.

Sestri ne govorita dvaindvajset let, sosedi. Ko ena izmed njiju umre, sorodniki ne smejo na pogreb. Sin in oče ne govorita petdeset let, ker ga oče pravzaprav nikoli ni priznal. Kljub temu, da mu je sin fizično povsem podoben in očetovstvo dokazano. Oče gre mimo sina, kot da je zrak. Tašči ni všeč hčerin partner in za vedno zapre vrata vsakršnim stikom, ker je za njeno hčerko »veliko preslab«. Vnuki je nikoli ne spoznajo. Stric prepove celi svoji družini stike s sestričnami in bratranci, ker se je nečakinja poročila s študentom iz Azerbajdžana. »Ciganom vstop prepovedan,« pravi o soprogu svoje nečakinje. Celotno sorodstvo se odreče mladi družini, ker ne krsti otroka. Napovedo tudi razdedinjenje. Oblik sorodniških zamer je neskončno, toliko, kot je oblik sorodstva. Zamere so psihološko in socialno pomemben dejavnik, ki vlada (pre)številnim družinam.

Sorodniki, nevarnost številka

V indijski mitologiji utelešenemu božanstvu Krišni najprej preti lastni stric po materini strani, Kamsa. Naredi vse, da bi ga ubil. Pred tem je Kamsa s prestola vrgel očeta in na prestol postavil sebe. V Stari zavezi ni nič kaj bolj obetajoče. Brat ubije brata, Kajn in Abel. Ste slišali za Katarino Medičejsko? Ljubimca hčerke Margarete ni odobravala, zato, ga je ukazala obglaviti. Še zdaleč ni bila edina, ki je bila tako okrutna. Sin, hči, brat, sestra, oče, mati, mož ali žena – evropska aristokracija se je stoletja s strupi, zvijačami ali direktnimi pokoli lotevala svojih najbližjih, če so jim bili na poti do krone. Med aristokrati je bilo družinsko poreklo vse, a hkrati je pomenilo nevarnost. Zadnji večji škandal med aristokrati je bil zavrnitev azila ruski cesarski družini Romanov s strani kralja Georga V, na začetku 20. stoletja. Družina z otroki vred je bila umorjena. Britanska kraljica je kasneje po ugodni ceni odkupila dragoceni nakit umorjene sorodnice.

Tudi v idiličnih vasicah, kot kaže, ni bilo dosti bolje. V Mehiki so prepričani, da mlajši otrok, ki je zavisten do novega družinskega člana, ko je mati noseča, razvije chipil. Kar pomeni, da je otrok apatičen, jokav in se drži maminega krila kot za stavo. Vzrok tega vedenja? Nov družinski član, ki je še v maternici.

Antropološke raziskave v različnih družbah kažejo, da so številna ljudstva prišla do spoznanja, da so težave s sorodniki, kar precejšen vzrok za različne bolezni in težave.

Dediščina – pramati vseh zamer

Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.

Najpogosteje se družinske zamere začnejo zaradi dediščine. Oče in mati umreta in začne se boj ali mesarsko klanje za dediščino. Kdo bo dobil sliko? Kdo nakit? Koliko metrov gozda dobijo vnuki? Nekateri sorojenci po zapuščinski razpravi nikoli več ne spregovorijo. Ne privolijo na kompromise, vsak trdno prepričan v svoj prav. Zelo modro je dediščino razdeliti prej. Po možnosti s pomočjo pravnika, ki ima izkušnje. Drago se plača. Vendar ali ni dosmrtna zamera najhujši davek na dobiček? Ponekod so zamere tako silovite, da gozdovi in nepremičnine propadajo, ker se dediči nikakor ne morejo dogovoriti o deležih. Težava je lahko tudi v tem, da starši nesorazmerno več zapustijo enemu otroku ali vnuku. Zopet, brez dobrega terapevta in načrtnega ukvarjanja s celostnim razumevanjem nastalih dogodkov, se ljudje težko otresejo zamer. Do smrti.

Ste se spremenili na bolje? Prezirali vas bodo.

Če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo gozdov.

Nekateri sorodniki ne morejo sprejeti, da je stric, ki je bil debel in je prepogosto pogledal v kozarec, torej bil je pijanec, zdaj vozi gorsko kolo, je vitek in mišičast. Njegove spremembe, čeprav izrazito pozitivne, ne sprejmejo. Ob vsaki priložnosti mu rečejo: »Saj vemo, kako si z buteljko ležal pod mizo. Svoje gorsko kolo kar drugim kaži, takim, ki te ne poznajo.« Čeprav je od tega, ko je bil zadnjič pijan, minilo več kot sedem let.

Bratranec, ki je bil mozoljast in plašen, je nenadoma postal uspešen programer. Namesto, da bi sorodniki navdušeno sprejeli njegov uspeh, ga še naprej kličejo »garjavec«. Kmalu bo star petintrideset let. S sorodniki se je popolnoma nehal družiti.

V nekaterih sorodniških odnosih spremembe niso zaželene in ker se njihovo življenje spreminja minimalno ali celo nič, med osebami pa vlada zavist, človeka ne podprejo. Žal ne obstaja druga možnost, kot da se človek drži pozitivnih sprememb in ne sorodnikov, ki vztrajajo pri enem in istem že petdeset let. Testiranja, ki so jih izvedli v različnih kulturnih okoljih od ZDA do Indije in Ugande, kažejo na zavist že pri zelo majhnih otrocih. Dvema otrokoma so, v enem od testov, ponudili dve možnosti: da oba dobita dve igrači ali da izbrani otrok dobi eno igračo, njegov vrstnik pa nobene. Zakaj se nekateri otroci odločijo, da prikrajšajo drugega otroka in sebe za dve igrači, se sprašujejo znanstveniki?

Čaščenje prednikov

Se je najbolje težavam s sedanjimi ali že umrlimi sorodniki izogniti tako, da jih častimo? Različne oblike verovanja v prednike so znane povsod po svetu, poznali so jih tudi v starem Rimu in Egiptu. Povezovanje s predniki je prisotno od Afrike do Japonske. Še najmanj je očitno v Indiji. Je zato joga tako popularna? To je bilo malce zajedljivo. Seveda, tudi v Indiji je treba očeta in mater spoštovati kot prva guruja (duhovna učitelja). Nista pa edina, ki jih priporočajo kot učitelja, kar je za številne nadvse razveseljivo. Na Kitajskem je čaščenje prednikov staro več tisoč let in je bilo namenjeno predvsem spoštovanju modrosti, ki jo prinaša starost in solidarnosti v družini.

Čisto zares

Sorodnikom ne moremo in ne smemo zameriti. Če je res hudo, je treba klicati 112 ali tvegati pristanek na naslovnici Slovenskih novic. Sorodniki, ki so odrasle osebe, si izberejo določen način življenja. Ker si z njimi delimo več ali manj genetskega materiala, ne pomeni, da želimo, ali zmoremo živeti enako. Prav tako nismo dolžni ustreči njihovim pričakovanjem, če se ne ujemajo z našim pogledom na življenje. Kajti sorodniki ne morejo živeti namesto nas, mi pa ne namesto njih. Običajno je tako, da mi želimo spremeniti sorodnike, oni pa nas. Zamere so prav zares škodljive in se jih je dobro lotiti, ter še pomembneje opustiti. Psihologija natanko ve, kako.

Budizem je precej bolj radikalen kar se tiče zamer. Človek naj ne bi zmeril ničemur in nikomur, niti, če roparji nekomu ravnokar režejo roko. Komur to uspe, so sorodniki le še prijetna zabava. Za večino bolj oprijemljiva je zgodba o Budi in riževem zrnu. Žalujočo mater je Buda namreč prosil, naj mu prinese riževo zrno iz družine, ki ne pozna trpljenja. Ni je našla.

Nekatere družine niso le iz krvi in mesa, so tudi iz sanj in srca. Naj so vse srečne!

Pa brez zamere!