Osebna izpoved kot orodje in past

»Lahko smo nasilni do sebe. Brutalni,« je v intervjuju povedala igralka Demi Moore. Napisala je knjigo o svojem življenju Inside Out. Skorajda nujno, če želiš imeti »ponovni zagon kariere«. V tipični izpovedni knjigi Demi Moore opisuje svoje padce in vzpone v karieri, kakor tudi svoje ljubezenske in odvisniške preizkušnje obkrožena z glamurjem in tesnobnostjo slave in uspeha. Knjiga je postala uspešnica, kakopak. 

Trpljenje slavnih

Zadnji intervjuji Demi Moore hvalijo zaradi njene »iskrenosti«, kajti tudi njej se dogajajo človeške napake in stiske. Podoben marketinški vzorec se je razvil tudi v Sloveniji, tisti, ki imajo najmanj stika z realnim preživetjem zaradi slave in denarja, poskrbijo, da je vsaka njihova telesna in duševna stiska objavljena, publicirana in vnovčena. Tako se slavni »približajo publiki« kot ranljivi jagenjčki, ki si zaslužijo vse sočutje tega sveta. Iskrenost se ceni, razen, če ni to podplačana trgovka na blagajni. Tudi ona je izgorela in nesrečna v ljubezni. Ni pa tako zelo fotogenična in slavna. S tem je njena bolečina na dnu lestvice pomembnosti. Menda se mora naučiti reči »ne« in »postavit meje«, le da jo bodo vrgli z otrokom iz najemniškega stanovanja, če ne bo plačala, kar je povsem logično. Vsi smo ljudje, smrtni in ranljivi, a trpljenje je v medijih hierarhično razvrščeno. Izgorelost snažilke ni tržna uspešnica. Naj poišče drugo službo!

Demi Moore razlaga, da je popolnost videza, nekaj, česar se je naveličala, ob teh besedah pri več kot 60-ih letih izgleda kot manekenka s kirurško dovršenim obrazom in telesom, poleg lastne naravne lepote, seveda. Iz ženskega občinstva njene izjave izvabljajo sočutje. Članki o njeni zadnji vlogi v filmu Substanca trdijo, da je njen popolni videz tako rekoč solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi lepotnih standardov. V filmu Substanca je Demi Moore v vlogi vaditeljice aerobike, ki jo odpustijo, ker ima že prastarih 50 let. S tem se ne sprijazni, da bi ostala mlada in lepa, zaužije strahotno substanco, ki povzroči, da hkrati živi v svoji mladi dvojnici. Film je zaradi grozljivih prizorov krvi in razpadanja golega ženskega telesa podoben klanju od blizu. Njena mlajša soigralka Margaret Qualley je v intervjuju povedala, da je za snemanje uporabila kombinacijo marihuane in tekile. Le tako »zadeta« je lahko odigrala seksualno ekspicitni ples, ki ga je zahteval scenarij. Film, tako kritiki, naj bi presekal »absurdne lepotne ideale o popolnosti«. A na kakšen način? Tako, da non stop kaže dve popolni telesi. Na filmskem plantu in izven njega. To je podobno, kot nam milijonarji razlagajo, da je potrebna sproščenost in da si zadovoljen s preprostim življenjem. Takšna humanost naj bi bila ganljiva.

Hollywood še ni zapustil zmagovalnega recepta uničevanja pozitivnih kategorij ženske emancipacije, ki jo v vsem soju zvezdništva spremeni v smrdečo greznico. Le kdo bi lahko pozabil »feministično« Beyonce, ki je »osvobajajoče« pozirala na svoji jahti. Kot je pojasnila, si tudi ženske glasbenice zaslužijo večmilijonske zneske, enako kot moški. Ni ga čez vsakdanje pravice žensk. Enako film Substanca govori o »krutosti lepotnih idealov« s tem, da nenehno poudarja popolna telesa brez grama maščobe in brez ene same gube. Vmes postreže z groteskno postaranostjo v slogu, ki je prav tako pretirana. Največ krvavih prizorov je namenjenih dvema lepima ženskama, ki se medsebojno telesno uničujeta. Zato je pridiganje o tesnobni lepoti pred zrcalom popolnosti le psihološki manever, ki to zahtevo utrjuje, ne odpravlja.

Ni dovolj, da se lepota trži direktno, kot pred desetletji: bodi mlada in vitka, sicer nisi sprejemljiva. Zdaj je manever obraten: zanikaj, da si prizadevaš za mladost in popoln videz, in zraven bodi žrtev. Vse ti je oproščeno. Pomnimo, če desetletja molčiš o svojih lepotnih operacijah, postanejo »naravna danost«. Slovenski primeri so vključeni. Molk je zlato in zanikanje je nova mati resnice. Celo obrazna joga pride prav, da se zamaskirajo botoks in silikoni. Laži so majhno trpljenje v primerjavi s pogledom v ogledalo in pritiski trženja duše in telesa.

Demi Moore je za svojo vlogo v filmu Substanca prejela nagrado zlati globus, njen odrski nagovor je povzemal besede iz njenih intervjujev: »Samo vedi, da nikoli ne boš dovolj, mi je bilo rečeno, vendar lahko spoznaš svojo vrednost, če odložiš merilno palico.«

Dežujejo čestitke, da je bila v dolgi zlati Armanijevi obleki na podelitvi zlatih globusov videti stara 30 in ne 60 let. Prav zares je videti dovršena po vseh merilih sodobne lepote s pomočjo plastične kirurgije. Kako solidarno žensko in duhovno podporno je torej sporočilo filma Substanca? Hollywooski marekting je brez dvoma eden izmed najbolj prodornih uporabnikov manipulacije in psiholoških taktik.

Človeška izkušnja, pristna osebna izpoved je nekaj, kar nas bo vedno zanimalo, kar nas bo pritegnilo in želeli si bomo slišati, doživeti in sočustvovati, vsaj za enkrat je še tako. Zato je osebna izpoved ostala najmočnejše marketinško orodje 3. tisočletja. Osebna izpoved je lahko tudi politično orodje, zato so njeno ost raje znova usmerili v žensko srce. Krvavemu britanskemu imperiju, ki ima na vesti vse najhujše zločine človeštva, genocide, krajo, laži, si paradoksalno zasluži stoječe ovacije za negovanje briljantne igralske tradicije. Kot sta nedvomno igralki Maggie Smith in Judi Dench. Njima in nista edini, ni treba skrivati ne gub ne značaja, da do zadnjega diha v polnosti izražata igralski talent. Američanka Demi Moore ni imela tovrstne sreče, v svojih vlogah je zamenjala nekaj vojaških uniform, plesala je kot striptizeta in zasanjano oblikovala glino, vendar šele, ko so jo golo izmaličili in razsekali na kose, so ji blagovolili nameniti nagrado. Za pohabitev žensk v Hollywoodu ni dna, je večna nočna mora, s posameznimi predahi pobeljenih zob in botoksa. Lepota se v filmu Substanca pokaže kot ameriške vojne za demokracijo. Vsesplošno uničenje, za katerega ti izstavijo račun, sebe pa nagradijo.

Foto: @dmitrihair/Instagram; Disney, Snow White