Ayahuasca: Bližnjica do duše?
»Odpravlja žalost, strah pred smrtjo in odvisnost. Občutili boste povezanost, sočutje in sproščenost.«
S temi besedami številne spletne strani in članki opisujejo učinke ayahuasce, rastline, ki spreminja človekovo stanje zavesti. Uživanje ayahuasce je del ritualov šamanizma v Južni Ameriki, ki se je s pomočjo globalizma bliskovito razširila po vsem svetu. O njej ne pišejo le akademski članki, ampak tudi popularni mediji kot so National Geographic, Huffington Post, Daily Mail in Discovery Chanell.
»Rešila mi je življenje,« je ayahuasco komentirala igralka Lindsay Lohan, ki je imela vrsto let težave z odvisnostjo od drog in alkohola. Za Stinga je bila ayahuasca duhovno doživetje.
Tori Amos je ayahuasco uporabila, da bi se znebila čustvenih blokad. Vendar ayahusca ni le trend bogatih, postala je tudi del novo nastalih religij in neošamanizma. Najbolj množično jo uživajo v Braziliji, kjer je del šamanske tradicije in novejših duhovnih gibanj, kot sta Santo Daime in União do Vegetal. Tudi v Sloveniji in drugod po Evropi se je v zadnjem desetletju močno razširila uporaba ayahuasce in tudi z njo povezanih obredov in verovanj. Učinke te rastline znanstveno preučujejo, tako na področju farmacije, antropologije, medicine, psihologije, psihiatrije, zakonodaje in religije.
Organizirane so tudi uradne svetovne konference na temo uživanje ayahuasce, ki obsežno razpravljajo, za katere bolezni in stanja je ayahuasca možna kot zdravilo, kaj pomeni razmah uporabe za staroselsko kulturo ter kako vpliva na družbena dogajanja. Globalizacija ayahuasce prinaša s seboj številna zahtevna vprašanja, v enem članku jih ni možno niti našteti, kaj šele nanje odgovoriti. Zato so navedene izkušnje treh oseb iz Slovenije in komentar.
Slovenska izkušnja
»Še več kot mesec dni po zaužitju ayahuasce sem bila kot v drugem stanju. Želela sem si iti nazaj, v tisto stanje, ker je bilo kot v nebesih. Na samem obredu sem bruhala cele ure in se tresla pod petimi odejami. Želela sem tudi zbežati, pa so me varovali. Šele potem je nastopil tisti lep občutek.«
Tako mi je svoje doživljanje po zaužitju ayahuasce opisala Maruša, ena izmed številnih udeleženk vikend delavnic v Sloveniji. Obred je pripravil šaman iz Brazilije, ki je skupaj s pomočniki spremljal udeležence po zaužitju te psihoaktivne snovi, razlaga Maruša. Bruhanje, tresenje in halucinacije so pogost pojav po zaužitju napitka iz ayahuasce, kar opisujejo tudi številni drugi raziskovalci in uživalci. Namen uživanja ayahusace je predvsem prepoznava čustvenih in mentalnih vzorcev posameznika, ki ga omejujejo, kar je bil tudi namen Maruše, ki živi običajno družinsko življenje. Pred tem ni uživala nobene snovi za spreminjanje stanja zavesti, namen njenega uživanja je bil izključno terapevtski. Nekateri namreč ocenjujejo, da zaužitje snovi, ki tako temeljno spremeni zaznavanje, omogoča svojevrsten psihični preboj. Maruša je po pitju ayahuasce svoje življenje videla v prizorih, ki so jo čustveno zaznamovali. Lahko je obnovila vse trenutke in ob tem podoživela, kaj so ji povzročali.
Antropologinja dr. Evgenia Fotiou, strokovnjakinja s področja ayahuasce, ocenjuje, da večina oseb, ki jo zaužije, to stori z namenom, da bi spremenili svoje življenje, ne kot rekreativno drogo.
Ob tem opozarja tudi na zmotna prepričanja, ki spremljajo globalizacijo uživanja ayahuasce. Eno izmed teh je, da so vsi šamani dobronamerni posamezniki. Nekateri šamani med seboj tekmujejo, oziroma uporabljajo svoje znanje tudi z namenom škodovanja ali le kot vir zaslužka. Med njimi so tudi taki, ki nimajo dovolj izkušenj in znanja, kaj vse se lahko ob uživanju ayahuasce zgodi ali so ob tem malomarni. Uživanje ayahuasce, ki vsebuje psihoaktivne snovi, navaja dr. Fotiou, je individualna izkušnja z različnimi učinki. Številne analize in študije kažejo pozitiven vpliv ayahuasce pri zdravljenju različnih bolezni, vendar drugo zmotno stališče je, da ayahuasca lahko pomaga vsem.
Maruša je na obredu uživanja ayahuasce v Sloveniji opazila tudi otroke. Kar ni nenavadno, saj amazonska ljudstva uporabljajo ayahuasco že med porodom in dovolijo uživanje tudi otrokom (manjše doze). V Braziliji zato oblasti ne omejujejo uživanje ayahuasce nosečnicam in otrokom, ker je to v skladu z njihovo vero, piše dr. Beatriz Caiuby Labate.
Perujska izkušnja
Tomaž se je odzval na povabilo prijateljice iz Francije, ki se šola za šamanko v Peruju. Pred dvema letoma se je udeležil obreda pitja ayahuasce pri tradicionalni šamanski družini. Na pot se je odpravil z majhno skupino Francozov. Opazil je, da so bila pričakovanja njegovih sopotnikov, predvsem doživeti nekaj izjemnega. Pred obredom so imeli z dieto (banane in riž), česar se je držal. Tomaž se že več let intenzivno ukvarja z meditacijo in delom na sebi, zato je bila zanj izkušnja ayahuasce predvsem del samospoznavanja. Imel konkretno vprašanje za obred ayahuasce: »Kaj je odprto srce?« Ob prvem zaužitju je videl dogodke v njegovem življenju, ki so mu kazali, kdaj ni imel odprtega srca. Izkušnjo je opisal kot dragoceno vodilo, kakšno je stanje, ko imaš odprto srce do drugih.
Bival je v vasi brez turistov in opazil, da šamanka ni imela posebnega statusa med domačini, delala je na polju in skrbela za otroke. Tobak mapacho, ki ga številni drugi šamani kadijo zelo pogosto, je uporabljala zgolj med obredi. Izvedel je, da jo kličejo tudi v večja brazilska mesta, kjer odpravlja posledice nepravilno vodenih obredov uživanja ayahuasce. To pomeni, da posamezniki ostanejo v stanju haluciniranja tudi več mesecev, dokler jim ne pomaga izkušen šaman ali šamanka. Na različnih blogih in forumih je možno prebrati številne zapise, ki pričajo o tem, kako pomemben je izkušen vodja, sicer so posledice lahko zelo resne (psihotična stanja).
Tomaž pravi, da so se tudi domačini zdravili z ayahuasco. Takrat se kot gostje niso smeli približati procesu, da se ne bi navzeli negativnih vplivov takšnega zdravljenja.
Kljub prejetemu odgovoru pri prvem uživanju ayahuasce se je Tomaž udeležil šestih obredov. Enkrat je spil občutno več. Kot pravi, ga je takrat šamanka s trudom vrnila v stanje običajne zavesti. Izkušnja, ki jo je doživel ob močnejši dozi, je bila izrazito neprijetna in celo strašljiva. Ob tej izkušnji je prepoznal izjemno vlogo glasbene spremljave in petja šamanke (ikaro), kot rešilne vrvi pred izgubljanjem v astralnih svetovih.
Etnozgodovinske raziskave niso uspele najti dokazov za tisočletno uporabo ayahusace, potrdile pa so, navaja Bernd Brabec de Mori, specifično vlogo ikaro glasbe, ki se razlikuje od drugih zvrsti na področju, kjer se rastlina uporablja.
Izkušnja za Tomaža ni bila negativna, opazil je, da številnim evropskim praktikantom za šamana ayahuasca postane način življenja in jo redno uživajo. Sam ocenjuje, da učinki prepoznave z obreda zbledijo po najkasneje enem letu, če posameznik aktivno ne dela na spreminjanju sebe in svojega življenja.
Brazilska izkušnja
Sabina je bila deset let članica religije União do Vegetal (UDV), ki jo je zasnoval José Gabriel da Costa, znan kot Mestre Gabriel (1922 – 1971). Kot nabiralec kavčuka je v pragozdu srečal šamane, ki so uporabljali hoasco. V UDV ayahuasco imenujejo hoasca, vegetali ali cha sagrado (sveti čaj). Ko je Mestre Gabriel užil hoasco s šamani, je doživel duhovi uvid, zato je 22. julija, 1961 ustanovil UDV kot religijo ponovne povezave. Ne naslanja se na šamanizem, ampak na principe karizmatičnih krščanskih gibanj.
Kot je pojasnila Sabina, je za UDV značilen zelo resen pristop do uzivanja hoasce:
»Najprej lahko prideš le kot obiskovalec. Če začutiš, da je to prava stvar zate, se lahko včlaniš in potem postopoma napreduješ. Pitje čaja hoasce odsvetujejo ljudem, ki imajo resne psihične težave. Vse je navedeno v statutu, ki se prebere vedno na začetku seanse.«
Razložila je, da je čaj svet, zato ni vseeno, kdo je prisoten pri pripravi. Ženske med menstruacijo ga ne pripravljajo. Izključno moški trejo rastlino, ženske jo čistijo. Pri pripravi čaja mora imeti oseba čiste misli in čustva, dodaja Sabina. Pomembno je tudi, kdo prinese čaj, če se polije po tleh, to ni dobro znamenje. Oseba, ki vodi seanso, takrat deluje »z mesta« Mestra Gabriela in presodi, kakšno količino kdo dobi (običajno 1 dcl). Vsak lahko med seanso prosi za ponovno točenje. Vodja presodi, ali se mu želja odobri ali ne. Seansa traja štiri ure.
»Učenje se prenaša preko zgodb. Med seanso učenci postavljajo vprašanja. Na koncu lahko vsakdo spregovori. Med samo seanso in nasploh v UDV vlada red in spoštuje se hierarhija.«
Sabina meni, da je ayahuasca turizem nekaj popolnoma drugega. Predvsem finančni projekt za tiste, ki ga izvajajo. Po njenem mnenju gre pri tem nemalokrat za izkoriščanje svete rastline in duhovnih izkušenj željnih turistov:
»Verjamem, da je izkušnja posameznika zelo odvisna od njega samega in konteksta, v katerem rastlino uživa. Slišala sem tudi o hudih zlorabah. Srhljiva je zgodba iz Čila, kjer so med ritualom žrtvovali dojenčka. Vendar na splošno ni znano, da bi redno uživanje puščalo škodljive posledice.«
Sabina svoja leta v UDV dojema kot dragocena in dodaja: »Prišla sem do tega, da za stik z naravo in s sabo ne potrebujem določenih sredstev kot je ajahuasca.«
Resnica je enostavna
Član cerkve ayahuasce (ONAC) meni podobno: »Rastlina ni čudežna tableta, ki bo ozdravila vaš partnerski odnos, nezadovoljstvo s službo ali s sabo. Ayahuasca je orodje, delo in spremembe so v rokah človeka.«
»Resnica je preprosta, iskalec je tisti, ki je zapleten,« je duhovni učitelj Mooji komentiral uživanje ayahuasce in spoznavanje sebe.
Tudi Terrence McKenna, ki velja za pionirja na področju uživanja psihadelikov, je ugotavljal, da preštevilni nevarno poenostavljeno dojemajo vlogo šamanov, ki so lahko vse prej kot pomočniki. O resnejših psiholoških težavah po uživanju ayahuasce je vsekakor napisanega veliko manj, kot o kulturnih in medicinskih dimenzijah tega pojava.
O tem bi lahko rekli, da se je evropska zaznava drugačnih kultur nagnila od tega, da so vsi primitivni divjaki, do druge skrajnosti, da so vsi poduhovljena bitja z višjim znanjem. Torej, v obeh primerih gre za neutemeljena sklepanja, obakrat z namenom določenih koristi.
Delno bi lahko privlačnost in razširjenost ayahuasce pripišemo tudi temu, da so psihoterapija in poglobljene meditacije nekaj izrazito dolgotrajnega. Preživeti mesece v samoti in prenašati vse slabe lastnosti samega sebe pri tesnobni realnosti, se ne sliši tako dobro kot, da vidiš svoje življenje kot film ali celo angela z modrimi krili. Najpomembnejše spoznanje širjenja ayahuasce je, da sodobni človek še kako hrepeni po duhovnem življenju in ga išče na najrazličnejše načine.
V pogovoru na temo uporabe psihoaktivnih snovi v duhovnosti je Teja Hlačer, magistra antropologije, ki je končala tudi šolanje pri Marjanu Ogorevcu, povzela njegov komentar: »Nekaj je premikanje zavesti, nekaj pa dvig zavesti.«
Izredno zanimiva je tudi popolnoma drugačna interpretacija halucinacij, simbolov in slik po zaužitju napitka, s strani domačinov in turistov. Kot je opozorila poznavalka dr. Fotiou, je naval turistov na pitje ayahuasce prinesel veliko negativnih vplivov na okolje, neposrečeno romanticizacijo domačinov, ki so in še trpijo dejansko diskriminacijo in pomanjkanje v državah, kjer živijo.
Ronald Suárez, vodja domorodske skupnosti Shipibo-Conibo, je povedal, da je turizem z ayahuasco postal industrija, ki proizvaja produkt za premožne tujce in »naše zdravilo spreminja v drogo rekreativne zabave«. Domorodne skupnosti gledajo na deževni gozd kot na živo bitje, medtem ko so tujci skozi zgodovino nanj gledali kot na skladišče zlata, lesa in nafte, vredno izkoriščanja – in z ayahuasco ni nič drugačne. »To zelo škodi naši kulturi«, je dodal Suárez.
Veliko je tudi šarlatanstva, pove dr. Fotiou, nekatere šamanke pojejo uspavanke, ne pa šamanskih pesmi, ki jih sploh ne poznajo. Kakor je navedla, mnogi od teh šarlatanov morda niso pripravljeni pomagati ljudem skozi temne ali moteče vizije, še manj pa obvladovati nujne primere duševnega in fizičnega zdravja, ki se lahko pojavijo na obredih. Še več, kot je povedala dr. Fotiou, je med šamani tekmovanja, rivalstva, zaslužkarstva in razprtij.
Ajahuasca je rastlina, ki je pomagala številnim. Odprla jim je srce, um, pogled na svet. A to je trenutek v času. Prebrati je mogoče zares pretresljive in osebne bloge o izkušnjah in čustvenih uvidih z ayahuasco. Vendar je potem tudi povsem običajno, kjer se običajno ta intenzivna izkušnja povsem izgubi ali se je nezmožna integrirati v vsakdanje življenje: brez džungle, šamanov, psihadelikov. Postane pomemben del osebne zgodovine, izjemen spomin, a brez odmeva v izbiri vsakdanjika.
Najti duhovnost in smisel v vsakdanjem kosu kruha. Verjetno si to želi tudi Pachamama - mati Zemlja?
Da stopamo po njej v hvaležnosti in miru. Vsak vdih in izdih, vsako modrino neba in utrip srca.